BREZPLAČNA DOSTAVA NAD 50€

VIDEO🎥: Ivo Konc osebno in poslovno | pogovor za GTV (januar 2001)

Pogovor je potekal januarja 2001 pri Ivotu Koncu doma. Pogovor se dotika osebnega in profesionalnega življenja kot trener in tudi njegovih zdravstvenih težav, ki so ga tudi preko drugih težkih družinskih preizkušenj vodile do iznajdbe Smrekovit Klasik smrekovega mazila. Z Ivotom se je pogovarjal Matevž Kleč.



Transkripcija pogovora:


Matevž Kleč: Spoštovani gledalci in gledalke Gorenjske televizije. Leto 2001 bomo začeli z razgovorom z gospodom Ivom Koncem. Oddaja Znani in neznani obrazi na Gorenjski televiziji se odvija naprej. V tem letu bomo obiskali kar nekaj sogovornikov in za prvega v tem letu sem se odločil za gospoda Iva Konca. Presenečen sem bil ko sva se pred začetkom snemanja pogovarjala, kaj vse je bil ta človek in verjetno boste presenečeni tudi vi na koncu tega pogovora.

Pozdravljeni g. Ivo Konc, 53. Leta ste se z družino preselili tukaj v Podreber v Naklem in potem se je začelo tisto obdobje vašega življenja, ki se ga malo bolj spominjate…


Ivo Konc: Da, otroštvo je bilo lepo. Bili smo “frej kot ptički na vej’”. Lepo je bilo. Tukaj sem začel hoditi v šolo. Bil sem dober učenec, bil pa sem tudi malo “nabrit”. 😉 Tako da so se me učitelji kar malo bali preden sem prišel v šolo, češ: “to je pa ta, “ta žleht’””. Ko me je pa učiteljica srečala čez nekaj desetletij je pa rekla: “Ti si bil pa tako priden.”. V šoli sem bil res priden, sicer sem bil pa nabrit. Enostavno sem vedel, da moram biti v šoli priden.

Bil sem dober učenec, bil pa sem tudi malo “nabrit”. 😉 Tako da so se me učitelji kar malo bali preden sem prišel v šolo, češ: “to je pa ta, “ta žleht’””.


Matevž Kleč: No, glede tega kraja, Podrebra, predvidevam, da je bil ves gozd nad vasjo “vaš”?


Ivo Konc: Ja, ja, do Save. Imeli smo neverjeten radius gibanja. Tudi s kopanjem v Savi sem si nabral kar nekaj revme. 😊 Tudi ribe smo na črno lovili. Nekoč mi je prišel za hrbet nek ribič, ki je bil na srečo sosed. 😉


Matevž Kleč: Mlada leta gredo prehitro, potem pride srednja šola...


Ivo Konc: No, na srednjo šolo nimam kakšnega posebno lepega spomina. Kranjska gimnazija je bila težka šola, jaz pa nisem bil eden tistih, ki bi se sproti učil. Malo sem bil zabušantski. 😊Sicer sem jo zvozil, stresi pa so bili hudi. Če človek ni pripravljen, ga je stalno nekaj strah, zato nanjo nimam lepih spominov. Seveda na prijatelje da, vendar na vsa spraševanja in izpite pa ne preveč.


Matevž Kleč: No, ampak lumparije se v tem obdobju niso več pojavljale?


Ivo Konc: Ne, za lumparije nisem imel časa, ker sem se začel ukvarjati s športom. Šport je za mladino dober, ni pa več tako dober kot včasih, ker se je začelo s pretiravanjem. Profesionalizacija, preveč drila, premalo spoštovanja osebnosti, premalo elementarnih elementov športa, kot so prijateljstvo, veselje do druženja, preveč vse podrejeno rezultatu, storilnost, kot posledica česar se pojavijo razne kemikalije, dodatki prehrani, doping…


Matevž Kleč: No, ampak šport je bil verjetno pogoj tudi za vašo nadaljno usmeritev…


Ivo Konc: Ja, jaz sem imel šport zelo rad, prepričan sem bil, da pri skokih v Kranju, kjer sem začel tudi s trenerstvom, brez mene ne bo moglo nič več delovati. Ne samo, da sem ga imel rad, mislim, da sem ga celo malikoval. Vzgajali so nas v socialističnem duhu, doma in v šoli, in ker nismo imeli Boga, smo imeli malike. In eden od teh je bil šport. In tako sem se prebijal skozi življenje in v športu stalno zaključeval neka obdobja in bil potem vedno znova razočaran. Vedno znova sem doživel razočaranja s strani tistih, ki bi v bistvu morali reči: “Saj ta je pa res nekaj naredil.” In tako sem vedno moral začenjati znova.


Matevž Kleč: Je bil tudi študij povezan s športom?


Ivo Konc: Ja, tudi študij je bil povezan s športom. Sicer sem po končani gimnaziji želel iti na igralsko akademijo, pa nisem šel, ker nisem znal plesat in nisem šel na sprejemni izpit. Tako sem potem naredil sprejemni izpit za takrat Visoko šolo za telesno kulturo (op.: danes Fakulteta za šport), kjer pa sem bil med boljšimi študenti. Zelo zgodaj sem se poročil, pri enaindvajsetih, v prvem letniku visoke šole in hvala Bogu srečal dobro ženo. Imela sva otroka in potem ni bilo več iskanja krivin temveč je bilo potrebno študij dokončat. Letnik sem ponavadi naredil med prvimi.


Matevž Kleč: Po tem pa služba…


Ivo Konc: V službo sem šel še pred diplomo na prvi stopnji, ker sem moral preživeti družino. Hvaležen sem očetu, da mi je postavil hišo, kjer sem sicer imel potem veliko dela z urejanjem okolice in notranjosti, otroke sem imel, bil sem trener… neverjetno kakšno energijo ima človek pri tistih letih. Stalno sem bil od doma, otroci, družina, skoki… Če se zdaj spomnim, ne morem verjeti kako sem vse to zmogel.


Matevž Kleč: Spomini na športno dejavnost pa so tudi lepi? Kot ste povedal ste tudi nekaj najboljših športnikov vzgojili vi.


Ivo Konc: Najboljši športnik, ki je šel skozi moje roke je Matjaž Zupan, ki ima olimpijsko medaljo, potem pa strokovnjaki, kot je Bojan Jošt, ki ima doktorat iz tega področja, bivši trener Jelko Gros, Sandi Čimžar, Grilc, Jekovec, Jošt Peter,... to so fantje, ki izhajajo iz Kranjskega Triglava, kjer sem delal ter iz tržiškega kluba kjer sem delal nekje do 80., 81. leta.

Te temelje sem postavil, potem pa odšel.


Matevž Kleč: Ampak tista razočaranja, ki pridejo v vsakem življenju, so kmalu pozabljena, ker človek začne razmišljati o drugih stvareh. Kot učitelj ste se selil iz šole na šolo.


Ivo Konc: Ja, jaz nisem tak, da bi se nekam zabubil in bi me tam stvari vezale. Poskušal sem malo na tej šoli, malo na oni. Povsod sicer delaš z otroki, tako da velike razlike ni, malo spremembe pa je. Tako sem učil kar na treh osnovnih šolah: Šenčurju, Predosljah in na Bledu, potem pa tudi na Srednji lesarski šoli. Na Bled sem se vračal trikrat, tja me je nekaj vleklo.


Matevž Kleč: Ste kdaj plavali na otok?


Ivo Konc: Seveda. Nisem hotel plačat parkirnine in sem parkiral nekje ob strani in plaval na otok. 😊


Matevž Kleč: Spomini nazaj na vaše delo, na otroke v šoli so verjetno lepi?


Ivo Konc: Z otroki nisem imel nikoli težav. Težave so bile v kolektivih, hirearhija, gledanje pod prste, to je v prosveti tako kot drugod. Z otroki pa sem bil v dobrih odnosih. In ko se srečujemo, me poznajo. Sin včasih reče: “Kam ti sploh lahko greš, da te vsi ne poznajo?”


Matevž Kleč: Igrali ste tudi nogomet?


Ivo Konc: Da, igral sem ga v Naklem. Celo za pionirsko reprezentanco sem igral. Igral sem v napadu, obrambi, tudi v golu, ampak nikoli pa nisem bil kakšen izreden nogometaš. Bil sem boljši skakalec kot nogometaš, pa tud tam nisem bil izreden.


Matevž Kleč: Niste bil torej superzvezda, ampak kljub temu koristen. 😊


Ivo Konc: Zgodaj sem začel s treniranjem, ker sem menil, da kot trener lahko naredim več, saj sem kot skakalec začel tekmovati šele pri sedemnajstih, kar je prepozno. Prišel sem hitro do mladinske reprezentance, nato sem bil na repu članske reprezentance ampak takrat so bili v reprezentanci Štefančič, Mesec, Bogataj, Dolhar, Prelovšek, Zajc, Oman, Giacomelli, Pečar, Ržen in si moral biti kar dober, da si prišel med dvanajst.


Matevž Kleč: To je vedno odvisno od tega v kakšno generacijo prideš, in tista generacija je bila dobra?


Ivo Konc: Mislim, da je bila dobra, čeprav kakšnega pravega merila takrat ni bilo, ker še ni bilo svetovnega pokala, bile so samo novoletna turneja, nekateri pokali in posamične tekme…


Matevž Kleč: Kaj bi naredili, če bi si na zaletu pozabili zapeti smučke? Bi leteli naprej ali bi se podrsali po doskočišču?


Ivo Konc: Lahko vam kar povem, kaj sem naredil, ko se mi je to zgodilo. Obe smučki sta mi padli dol na 60 metrski skakalnici v Planici in sem enostavno pristal na čevlje, se nekaj časa po njih peljal, nato pa začel valiti. 😊


Matevž Kleč: To so zanimive zgodbe. Nekoč sem videl tudi Pečarja, ko je izgubil obe smučki.


Ivo Konc: Ja, pozabiš zapeti ali pa zapneš za peto na smuči, ne na tisto na čevlju.


Matevž Kleč: Pa vas je bilo strah na zaletišču?


Ivo Konc: Mene je bilo strah. Če nekdo reče, da ga ni strah, se mogoče s tem samo tolaži. Določena tesnoba, nemir na skakalnici obstaja. Srčni utrip na vrhu skakalnice je pri skakalcih tak, kot po pretečenih 100 m, se pravi neverjetna vzburjenost. Tudi po koncu skoka, pa čeprav ni nekega velikega napora, je srčni utrip prav tako visok.


Matevž Kleč: Na velikanki z vrha je pogled res grozljiv, ne vidiš niti doskočišča…


Ivo Konc: Danes so skakalci popolnoma nekaj drugega kot danes. Mi nismo znali, nismo vedeli kaj se dogaja, nismo imeli kontrole. Danes otroci ogromno pretrenirajo, ogromno ponovitev naredijo, imajo boljšo opremo… Danes so pionirčki veliko večji mojstri kot smo bili mi ko smo bili člani. Danes na 120 metrski skakalnici skačejo 12, 13 letniki, kar je takrat zmoglo le pet ali šest ljudi v celotni Jugoslaviji.

Danes so skakalci popolnoma nekaj drugega kot danes. Mi nismo znali, nismo vedeli kaj se dogaja, nismo imeli kontrole. Danes otroci ogromno pretrenirajo, ogromno ponovitev naredijo, imajo boljšo opremo… Danes so pionirčki veliko večji mojstri kot smo bili mi ko smo bili člani. Danes na 120 metrski skakalnici skačejo 12, 13 letniki, kar je takrat zmoglo le pet ali šest ljudi v celotni Jugoslaviji.

Matevž Kleč: Ste kdaj tudi alpsko smučali?


Ivo Konc: Smučam še vedno, in sicer na kratkih smučkah (Big Foot). To je krasna zadeva. Smučam samo turno. Nikoli pa tam, kjer so plazovi.


Matevž Kleč: Je to poseben adrenalin?


Ivo Konc: Prvič je to estetski užitek. Tista zavest, da si nekaj naredil zase. Veliko hodim v hribe.


Matevž Kleč: Pa otroci? Tudi hodijo v hribe?


Ivo Konc: Tudi. Vedno rajši.


Matevž Kleč: Pa žena?


Ivo Konc: Žena se je naučila smučati z Big Foot smučkami pri 45 letih, prej ni znala smučati. Danes lahko pelje po vsaki strmini, razen po ekstremnih, kot npr Krničar. S kratkimi smučkami je lažje smučati.


Matevž Kleč: Kaj pa se je dogajalo po končanem delu v šoli?


Ivo Konc: Z delom v šoli sem zaključil leta 1992. Življenje me je čudno peljalo. Ves čas sem se boril z obolenjem hrbtenice. Že na fakulteti so me oprostili izpitov, v vojsko me niso sprejeli, in to je zanimiv poseg Boga v moje življenje. Skozi trpljenje, preizkušnje. Ko nisem imel nobene možnosti več, da bi še hodil, da bi bil pokonci in hrbtenico pozdravil, mi je ortoped svetoval operacijo, kot edino možnost. Na operacijo nisem šel, vprašal sem ga, kdo mi jamči, da bom po operaciji še vedno na svojih nogah. Vprašal sem ga še, kaj se bo zgodilo, če operacijo odklonim in je rekel, da bom v tem primeru že pred tridesetim letom na vozičku. Vprašal me je, kaj bom naredil in sem odgovoril, da tega še ne vem, ampak k njemu me zagotovo ne bo več. Začel sem sam iskati načine za zdravljenje hrbtenice in sem kar dobro uspel. Kljub temu, da nisem šel na operacijo lahko delam vse, se ukvarjam s športom, igram košarko…

Vprašal sem ortopeda, kaj se bo zgodilo, če operacijo odklonim in je rekel, da bom v tem primeru že pred tridesetim letom na vozičku. Vprašal me je, kaj bom naredil in sem odgovoril, da tega še ne vem, ampak k njemu me zagotovo ne bo več. Začel sem sam iskati načine za zdravljenje hrbtenice in sem kar dobro uspel. Kljub temu, da nisem šel na operacijo lahko delam vse, igram košarko…

Matevž Kleč: Kaj pa ste naredili?


Ivo Konc: Največ sem si pomagal s smolo v Lescah pri stari “Prežli”, pomagal sem si tudi z različnimi vajami, vodnimi curki v termah. Gibanje, raztezanje… Je pa potrebno sproti, ne potem ko je že prepozno. Nekateri se le uležejo, vzamejo analgetik, sprejmejo blokado....

V službi v šoli sem trpel s hrbtenico do leta 1992. V šoli sem služboval od 1972 do 1992. Potlej pa sem ostal doma.

Skozi celo življenje me je Bog vodil po takih poteh, da sem naredil nekaj podobnega kot Prežla, le da ni črno, ni lepljivo, je bolj pripravno in s tem mazilom si jaz pomagam sam in tudi drugim lahko pomagam.

Skozi celo življenje me je Bog vodil po takih poteh, da sem naredil nekaj podobnega kot Prežla, le da ni črno, ni lepljivo, je bolj pripravno in s tem mazilom si jaz pomagam sam in tudi drugim lahko pomagam.

Matevž Kleč: Torej iskal ste rešitev v naravii, da ste pomagali sebi in drugim, in ta zadeva deluje. Preizkušeno na vas…


Ivo Konc: Na meni in na drugih. Moji pacienti v teh osmih, devetih letih odkar delam mazilo so športniki iz vseh panog. Od atletinje Brite Bilač, ki si je pozdravila peto do veslačev Iztoka Čopa, Sadika Mujkića, ki je bil tu ravno prejšnji teden, pa kolesar Tadej Valjavec, triatlonec Damijan Žepič, vaterpolisti Štromajer, Hafner…

Moji pacienti v teh osmih, devetih letih odkar delam mazilo so športniki iz vseh panog. Od atletinje Brite Bilač, ki si je pozdravila peto do veslačev Iztoka Čopa, Sadika Mujkića, ki je bil tu ravno prejšnji teden, pa kolesar Tadej Valjavec, triatlonec Damijan Žepič, vaterpolisti Štromajer, Hafner…

Matevž Kleč: In kako jih zdravite?


Ivo Konc: Ukvarjam se tudi z manipulacijo hrbtenice, kar počnem vse brezplačno, živim le od prodaje smrekovega mazila. Mazila ne ponujam, ne reklamiram, ampak naša družina od tega živi. Sicer pa vedno pravim ljudem, naj pridejo, če mi zaupajo in ljudje prihajajo in mi zaupajo in očitno zadeva funkcionira.


Matevž Kleč: Slišal sem tudi, da nekateri vaše mazilo tudi namažejo na kruh in ga jedo za vneto grlo? 😊


Ivo Konc: Na kruh se ga ravno ne maže, temveč se ga zaužije kar tako, s prstom in deluje.


Matevž Kleč: In žena pomaga?


Ivo Konc: Da, žena opravlja svoj del posla, predvsem prodaja strankam in se z njimi pogovarja, pošilja pakete po pošti, vodi knjigovodstvo, pripravlja hrano… To je pri nas čisto spontano, smo doma in smo hkrati v službi.


Matevž Kleč: Se pravi žena pripravlja kosila, ali tudi Ivo Konc pripravlja kosila? Imate kakšno specialiteto?


Ivo Konc: Moja specialiteta? Skuhati znam praktično vse. Vsako stvar pa pripravim malo po svoje in vsakič malo drugače. Ob moji hrani ljudje preživijo, pa še všeč jim je. 😊 Sicer pa imam najrajši na svetu ocvrta jajca. 🥚 To je za moj okus najboljša hrana.


Matevž Kleč: Katero pijačo najrajši pijete? Vino?


Ivo Konc: Nisem prijatelj vina. Tudi za pijačo ne bi mogel reči, da imam katero, ki bi mi bila najbolj všeč.


Matevž Kleč: Pa za novo leto? Kako ste nazdravili? Kakšne so vaše želje za novo leto?


Ivo Konc: Nismo nazdravili, spat smo šli. Enostavno novega leta ne doživljam kot takega praznika, da bi cakal na polnoč, poleg tega pa sem želel prespati pokanje petard.

Moja želja za novo leto je, da ne bi izgubil tistega, kar sem po preizkušnjah življenja, hudem trpljenju z boleznijo in s tem, ko sem izgubil enega sina, našel. Da ne bi izgubil vere in Boga. To je največ kar me je v življenju doletelo. Da se je po vsej vzgoji, vsemu tavanju, v meni rodil Jezus Kristus.

Vse trpljenje, vse kar se nam zdi težko,kar se nam zdi brezupno lahko pripomore k dobremu, če se odpremo Bogu in se z njim ne prepiramo.


Matevž Kleč: Sigurno ste v življenju imeli kakšnega človeka, ki vam ni bil pri srcu. Ste tem ljudem odpustili?


Ivo Konc: Vse sem odpustil, ker če ne odpustiš je življenje težko, sam sebi koplješ grob. Nekateri so mi naredili veliko hudega, veliko grdih stvari napletli o meni, ampak te stvari sem v veri z lahkoto odpustil in se me sploh ne dotikajo več.

Vse sem odpustil, ker če ne odpustiš je življenje težko, sam sebi koplješ grob.

Matevž Kleč: Kaj bi naredil Ivo Konc, ko bi se v vrsti pred blagajno nekdo vrinil pred njega? Bi mu rekli, da ste bili pred njim, bi ga pustili ali bi ga vrgli skozi vrata?


Ivo Konc: To zadnje zagotovo ne. Če bi se mi mudilo, bi mu rekel: "Oprostite, bil sem pred vami.", če se pa mi ne bi mudilo, pa bi si mislil: "Bog se ga usmili, saj ne ve kaj dela."


Matevž Kleč: In poleti? Kam na morje?


Ivo Konc: Nisem prijatelj morja. Raje grem v hribe. Že tukaj se mi zdi dovolj vroče. Že zaradi hrbtenice tudi nisem prijatelj vode. Ljudi, ki imajo težavo s hrbtenico v vodi zebe. Nekateri mislijo, da si bodo s plavanjem na morju hrbtenico pozdravili, vendar to ne drži. Ko pridejo z morja ali pa že na morju pa jih hrbrenica še bolj boli. Mene je na morju vedno bolel hrbet in angino sem dobil, doma pa je nikoli ne dobim. 😊Tudi praženja na plaži ne prenašam, nimam obstanka.


Matevž Kleč: Kaj si še želite narediti v življenju?


Ivo Konc: Ničesar več. Rad bi ohranil dušni mir, ki sem si ga pridobil s pomočjo od zgoraj, rad bi videl kako rastejo vnuki, rad bi, da bi bili otroci pošteni, da bi živeli v prijateljstvu z Bogom in med seboj. Rad bi mnogim ljudem še pomagal do zdravja in z Bogom spravljen bi rad umrl, česar me ni nič strah.


Matevž Kleč: Življenje imate torej uravnovešeno?


Ivo Konc: Zdaj ga imam, nekoč pa ga nisem imel. Veste, tudi to kar zdaj počnem (Smrekovit) je tako umirjeno delo, kot bi bil v pokoju. Mirno si razporedim čas, naberem smolo, skuham, dobavim kar naročijo, pogovarjam se z ljudmi. Nekateri pridejo po nasvet, drugi po zdravje, skratka, lepo življenje imam zdaj.


Matevž Kleč: Spoštovani gledalke in gledalci GTV, moram priznati, da je čas 30 minut hitro minil. Verjetno bi bilo kramljanje z Ivom Koncem lahko še dolgo vendar je povedal nekaj najbolj bistvenih stvari. Našel je notranji mir, v življenju je dosegel tisto ravnovesje, ki si ga je želel in marsikdaj ko se pehamo za dobrinami tega sveta bi se verjetno morali ustaviti in se zamisliti kaj vendarle hočemo. In marsikdaj bi ugotovili, da rabimo samo nekaj kar nas osrečuje in to je lahko tudi v majhnih količinah. Hvala g. Ivotu Koncu za klepet in lahko noč.

84 views0 comments

"To je čudežno mazilo," pravijo. Jaz pa pravim, da smo mi vsi velik čudež , "Ti si mi pomagal," govorijo. Jaz nisem nikomur pomagal. Vsak se je sam pozdravil. Jaz nisem naredil drugega, kot pobral tisto kar že je, prečistil in vlil v lončke. 

IVO KONC

(iznajditelj smrekovega mazila in ustanovitelj podjetja v intervjuju leta 1996)

SMREKOVIT, MATIC KONC S.P.

PODMOLNIŠKA CESTA 14

1261 LJUBLJANA-DOBRUNJE

SLOVENIJA

Odprto vsak delovnik od 7. - 15. ure (pred obiskom preverite prisotnost)

Smo specializirano podjetje za razvoj, proizvodnjo in spremljanje učinkov zdravilnih izdelkov iz smrekove smole.

  • Facebook
  • YouTube
  • Google zemljevidi

Avtor spletne strani in besedil: Matic Konc

pravice pridržane © 2019, Smrekovit, Matic Konc s.p.

objavljeno:  26.4.2019, posodobljeno: 4.8.2019

PREBERITE NA BLOGU...