Žvečenje smole
Smrekovo smolo so ljudje že od nekdaj uporabljali tudi za žvečenje. Gre za eno najstarejših oblik naravnega “žvečilnega gumija”.



V ljudskem izročilu so jo poznali tudi pod imeni, kot je “pilpuh”, in njena uporaba je bila v marsičem samoumevna – nekaj, kar “se pač uporablja”, brez posebnih razlag.
Smrekova smola se uporablja že dolgo, danes pa je njena uporaba tudi standardizirana. Uvrščena je v avstrijsko farmakopejo, kjer so določene zahteve glede njene kakovosti in sestave.
V praksi večina ljudi smrekovo smolo dobro prenaša, vendar – tako kot pri številnih naravnih snoveh – lahko pri določenem deležu povzroči alergijsko reakcijo.
Po izkušnjah in razpoložljivih podatkih se alergija pojavi pri približno 3–4 % ljudi.
Najpogosteje gre za:
Zato je smiselno, da se pri prvi uporabi naredi preprost 4 dnevni preizkus na manjšem delu kože.
Smrekova smola je po svoji naravi kompleksna snov z več deset različnimi spojinami, med katerimi so tudi take, ki lahko pri občutljivih posameznikih sprožijo odziv. To ni posebnost smrekove smole – podobno velja tudi za druge naravne smole in rastlinske izvlečke.
V primeru občutljivosti na smrekovo smolo se lahko uporabi tudi smola bosvelije, ki je praviloma manj alergena.
Kljub temu večina uporabnikov smrekovo smolo uporablja brez težav, njena uporaba pa ima dolgo tradicijo tako v ljudskem izročilu kot tudi v sodobnejših oblikah pripravkov.

Smrekova smola ni samo teorija. Spodaj so kratki videi, ki prikazujejo njeno tradicionalno uporabo, nabiranje in osnovno razlago, zakaj je bila skozi zgodovino tako cenjena.
Smolo za izdelke Smrekovit nabiramo s poškodovanih dreves, ne da bi jih pri tem dodatno ranili. Ta video pokaže, kako poteka nabiranje v praksi.
Poglej videoSmrekovo smolo so ljudje že od nekdaj uporabljali tudi za žvečenje. Gre za eno najstarejših oblik naravnega “žvečilnega gumija”.
Ko v gozdu vidiš kapljico smole, vidiš naravni zaščitni odziv drevesa. Prav zaradi tega je bila smola tradicionalno cenjena tudi pri ranah.
Smola drevesu pomaga zapreti poškodbo in ga zaščititi pred zunanjimi vplivi. Ta video na kratko pokaže, zakaj je tako pomemben del njegove obrambe.
Na Instagramu redno objavljamo kratke videe o smrekovi smoli, njeni uporabi, nabiranju in izdelkih Smrekovit.
Spremljaj @smrekovit
Že okoli leta 5000 pr. Kr. so ljudstva na območju današnje Finske žvečila smrekovo smolo. Leta 2007 so finski arheologi odkrili sledi žvečenja, kar kaže, da je bila smola uporabljana kot naravni žvečilni gumi in pomoč pri težavah z ustno votlino in prebavili.
V obdobju med letoma 460 in 370 pr. Kr. je Hipokrat – oče zahodne medicine – opisoval metode uporabe smrekove smole, ki so jih zdravniki uspešno uporabljali vse do srednjega veka. Rimski pisec in govornik Plinij mlajši (61–113 pr. Kr.) je poročal, da kmečke žene starega Rima niso nosile jantarnih ogrlic le kot okras, temveč tudi kot zdravilo za povečane bezgavke ter boleče grlo – jantar pa je v bistvu fosilizirana smola.
Perzijski zdravnik Ibn Sina (Avicena), eden najvplivnejših mislecev zlate dobe islama, je v začetku 1. tisočletja smoli pripisoval zdravilne učinke v svojih delih, zlasti v Kanonu medicine. Tudi v 16. stoletju zasledimo zanimive primere: pruski vojvoda Albert Brandenburški je Martinu Lutru poslal zdravilo iz strjene smrekove smole za zdravljenje ledvičnih kamnov.
V 19. stoletju je ameriški kemik Henry R. Gray iz smole rdeče smreke razvil “Grayev sirup”, ki je bil priljubljeno zdravilo proti kašlju, prehladu, vnetemu grlu in bronhitisu. Približno v istem obdobju (leta 1848) je John B. Curtis po navdihu uporabe smole pri ameriških Indijancih ustvaril prvi komercialni žvečilni gumi iz smrekove smole.
Uporabljene vire in literaturo najdete na tej strani →
Smrekova smola ima dolgo tradicijo uporabe v praksi ljudskega zdravilstva. Na Finskem so iz nje in masla pripravljali tradicionalno mazilo, ki so ga uporabljali pri negi ran. Ameriški Indijanci so smolo uporabljali pri celjenju ran, pri mastitisu pri živini ter pri težavah z grlom in prebavo. Prav iz tega znanja je črpal tudi Američan Curtis, ko je ustvaril prvi žvečilni gumi.
V slovenskem prostoru je bila uporaba smrekove smole zelo razširjena. Kmetje so iz nje pripravljali različna mazila in pripravke, predvsem za uporabo pri mastitisu pri kravah, ranah ter vnetjih pri ljudeh in živalih. Na Gorenjskem so temu mazilu rekli smrdljivc, zaradi njegovega značilnega vonja. Do leta 1971 ga je izdelovala družina Sodja z Nemškega Rovta v Bohinju. Otroci so izdelek prodajali po okoliških vaseh in si z zaslužkom kupovali čevlje.
V nekaterih regijah so čisto smolo iglavcev, predvsem smreke, macesna in jelke, imenovali pilpuh. Nabirali so sveže kapljice smole in jih uporabljali pri različnih težavah, kot so turi, bolečine in rane. Znana je bila tudi zeliščarka Prežla iz Lesc na Gorenjskem, ki je črno smrekovo smolo nanašala na različne dele telesa za lajšanje težav, predvsem pri bolečinah v hrbtenici.
Slovenski zeliščar pater Simon Ašič je smrekovo smolo opisoval kot naravno pomoč pri težavah s kožo, izpuščajih, ranah ter pri mišičnih obremenitvah, omenjal pa jo je tudi v povezavi s splošno odpornostjo telesa.
Tudi v sodobni ljudski uporabi se je tradicija ohranila. Smrekova smola se uporablja pri različnih težavah, kot so odrgnine, opekline, turi, revma, artritis, prehladi, kašelj, vnetja grla, prebavne težave, glavoboli ter rane.
Uporabljene vire in literaturo najdete na tej strani →
Znanstveniki so ugotovili, da smrekovo mazilo s smrekovo smolo, izdelano po tradicionalnem finskem receptu, zavira rast vseh testiranih Gram-pozitivnih bakterij.
Finski znanstveniki so preverili tudi protiglivično delovanje tradicionalnega smrekovega mazila s smrekovo smolo.
Tolikšnemu deležu pacientov so se preležanine zacelile ob uporabi smrekovega mazila v študiji na 11 ustanovah.
Smrekova smola spada med redke naravne snovi, ki so se ohranile skozi stoletja – ne samo v ljudskem izročilu, temveč tudi v sodobnih znanstvenih raziskavah. Kar so nekoč poznali naši predniki iz izkušenj, danes potrjujejo številne študije z različnih koncev sveta.
Na Finskem še danes pripravljajo smrekovo mazilo po tradicionalnem postopku iz smole in masla, ki ga uporabljajo za nego ran in kože. Prav ti učinki so spodbudili znanstvenike k podrobnejšemu raziskovanju. Rezultati so zanimivi – v kliničnih študijah se je mazilo izkazalo kot učinkovito pri preležaninah, bakterijah in glivičnih okužbah.
Raziskave so pokazale, da smrekovo mazilo deluje bakteriostatično proti Gram-pozitivnim bakterijam, kot je Staphylococcus aureus, ter tudi proti odpornejšim sevom, kot sta MRSA in VRE. Poleg tega so bile potrjene tudi protiglivične lastnosti smrekove smole proti dermatofitom – glivicam, ki pogosto povzročajo okužbe kože.
V raziskavi iz leta 2007, ki je potekala v 11 bolnišnicah, so ugotovili, da se je 92 % ran, zdravljenih s smrekovim mazilom, uspešno zacelilo. To je skoraj dvakrat boljši rezultat v primerjavi z uporabo medicinsko priznanega hidrogela.
Uporaba smrekove smole pa ni omejena le na sodobne raziskave. V ljudskem zdravilstvu se že dolgo uporablja za različne težave – od odrgnin in opeklin do artritisa, prehlada, prebavnih težav, vnetij ter tudi ran in tumorjev. To znanje se prenaša iz generacije v generacijo in danes povezuje tradicijo, izkušnje ter znanstveno potrjene ugotovitve.
Uporabljene vire in literaturo najdete na tej strani →
Smrekova smola je naravna zaščitna snov, ki jo smreka izloča ob poškodbi. Njena naloga je, da zapre rano in zaščiti drevo pred zunanjimi vplivi.
Smola nastane kot odziv drevesa na mehansko poškodbo. Izloča se iz smolnih kanalov in na zraku tvori zaščitno plast, ki preprečuje vdor mikroorganizmov.
Da, žvečenje smrekove smole je bilo v preteklosti zelo razširjeno, predvsem med delom v gozdu. Veljala je za eno najstarejših oblik naravnega “žvečilnega gumija”.
Smolo so uporabljali neposredno iz drevesa – za žvečenje, nanos na kožo in pripravo domačih mazil. Uporaba je temeljila predvsem na izkušnjah, ki so se prenašale iz generacije v generacijo.
Da. Finske študije so pokazale, da smola močno zavira rast dermatofitov – glivic, ki povzročajo največ glivičnih okužb kože pri ljudeh.
Tradicionalno so smolo nanašali neposredno na poškodovano mesto kot zaščitni sloj.
Danes se najpogosteje uporablja v obliki mazil, ki omogočajo bolj enostaven nanos.
V kliničnih opazovanjih so pripravki na osnovi smrekove smole pokazali dobre rezultate,
kar potrjuje tudi njihovo dolgoletno uporabo v praksi.
Znanstvene raziskave so potrdile, da je prav tradicionalno pripravljeno mazilo – brez dodatkov – tisto, ki ima največji učinek. Ključ je v naravnosti in načinu priprave, ki ohranja aktivne spojine v smoli.
Večina ljudi smrekovo smolo dobro prenaša, vendar lahko pri manjšem deležu pride do alergijske reakcije, najpogosteje na mestu nanosa. Pri prvi uporabi je priporočljivo testiranje na manjšem delu kože.
Da, smrekova smola se uporablja že stoletja. Njena uporaba je bila razširjena v različnih kulturah, predvsem zaradi dostopnosti in vsestranskosti.
Uporabljene vire in literaturo najdete na tej strani →