Kako so nekoč uporabljali smrekovo smolo? Tradicionalna uporaba skozi zgodovino

Smrekova smola in druge iglavčeve smole imajo dolgo zgodovino uporabe. Zgodovinski in etnografski viri iz različnih delov sveta najdosledneje opisujejo uporabo pri ranah in poškodovani koži, poleg tega pa tudi pri bolečinah in poškodbah, težavah z dihali, za žvečenje in notranjo uporabo ter v nekaterih veterinarskih praksah. Smola je bila hkrati pomemben praktični material v vsakdanjem življenju.

Posamezne tradicije se razlikujejo po uporabljeni drevesni vrsti, pripravi smole in načinu uporabe. Prav zato je pomembno ločevati smrekovo smolo od drugih iglavčevih smol in od že predelanih smolnih materialov, tudi kadar se njihove tradicionalne uporabe deloma prekrivajo.

Na tej strani se osredotočamo predvsem na to, za kaj so smolo uporabljali. Kako so iz nje pripravljali mazila, žavbe, flajštre in druge pripravke, je podrobneje opisano na strani Kako so pripravljali smrekovo mazilo?

Tradicionalna uporaba smole ni pomenila ene same, povsod enake prakse. Način uporabe je bil odvisen od okolja, razpoložljivih drevesnih vrst, lokalnega znanja in načina priprave. Zato se v virih srečujemo tako s surovo smolo kot z različnimi mazili, žavbami, flajštri, kuhanimi pripravki in drugimi oblikami.

Tudi izraz smola in stara lokalna poimenovanja niso vedno enoznačni. V virih najdemo smrekovo, borovo, jelkino in macesnovo smolo, pa tudi že predelane smolne materiale. Nekateri izrazi so imeli izrazito lokalni pomen: v posameznih zapisih je na primer pilpuh oziroma pilpoh neposredno povezan s smrekovo smolo, sorodna poimenovanja pa se drugod pojavljajo tudi pri smolah drugih iglavcev.

Podobno velja za izraze, kot so smolnak, smovnak, žavba ali čevljarska smola. Ti ne označujejo nujno iste snovi ali enakega postopka. Nekateri pomenijo določen pripravek ali način predelave, zato jih ne moremo avtomatično enačiti s surovo drevesno smolo. Za razumevanje posameznega zapisa je pomembno vedeti, iz katere rastline je material izviral, v kakšni obliki je bil uporabljen in kaj je konkretno poimenovanje pomenilo v tistem okolju.

Tudi stara poimenovanja težav, pri katerih so smolo uporabljali, izvirajo iz svojega časa. Besede, kot so rana, tur, gnojenje, oteklina, revmatična bolečina ali »jetika«, zato niso vedno neposredno primerljive z današnjimi medicinskimi diagnozami.

Na tej strani sledimo predvsem dobro dokumentiranim vzorcem uporabe in kjer je mogoče jasno ločujemo smrekovo smolo od drugih vrst smol ter od predelanih smolnih materialov. Več o tem, kaj smrekova smola je, kako nastane in kakšne so njene značilnosti, je opisano na osrednji strani o smrekovi smoli.

Med vsemi zgodovinskimi rabami iglavčevih smol se prav uporaba pri ranah in poškodovani koži pojavlja najbolj dosledno. Takšne zapise poznamo iz Slovenije, severne Evrope, Severne Amerike in Azije. Razlikujejo se drevesne vrste, uporabljeni smolni materiali in načini priprave, vendar se osnovni vzorec v med seboj zelo oddaljenih okoljih ponavlja.

Smrekova smola pri ranah na Slovenskem

Meta Sterle za Loško neposredno opisuje smrekovo smolo pri starih in svežih ranah ter drvarje, ki so si zevajočo rano na debelo namazali s smolo. Pri gnojnih ranah navaja tako čisto smolo kot pripravke, v katerih so smolo kombinirali z voskom, lanenim oljem, tolščo ali medom.

Vinko Möderndorfer je uporabo smrekove smole na očiščenih ranah dokumentiral na Cerkljanskem, pri drugih slovenskih krajih pa navaja tudi macesnovo, jelkino oziroma širše drevesno smolo. Že ti objavljeni viri kažejo, da uporaba smole pri ranah ni bila omejena na en sam kraj ali eno samo vrsto iglavca.

Terenski zapisi Slovenskega etnografskega muzeja

To sliko zdaj precej dopolnjujejo tudi primarni terenski zapisi Slovenskega etnografskega muzeja. Po sistematičnem pregledu 1.252 pretipkanih terenskih zapisov je bilo za smolo in smolne pripravke izbranih 29 neposredno ali podporno relevantnih zapisov. Med njimi je več neodvisnih zapisov, ki izrecno omenjajo smrekovo smolo pri ranah oziroma gnojnih ranah.

V Radohovi vasi pri Stični so na gnojne rane dajali čisto smrekovo smolo, v Petrušnji vasi je smrekova smola zapisana pri ranah in ureznini s srpom, v Logu pri Mokronogu pa pri gnojnih ranah. Posebej nazoren je zapis iz Gojnic iz leta 1949, kjer informator v istem zapisu loči borovo smolo za kadilo od smrekove smole za rane. To je pomembno, ker kaže, da izraz »smola« v terenskih zapisih ni bil nujno uporabljan kot nedoločena skupna kategorija.

Gnojne rane, turi in smolni pripravki

Slovenski zapisi ne opisujejo samo neposrednega nanosa smole. Pri ranah, gnojenju in turih se pojavljajo tudi žavbe in flajštri iz smole z voskom, oljem, maslom, lojem ali kostnim mozgom. Takšne kombinacije so dokumentirane na Postojnskem, Dolenjskem, v okolici Stične ter v Trenti in Soči.

V nekaterih zapisih se pojavlja tudi star ljudski izraz, da naj bi smola oziroma smolni pripravek nekaj »ven vlekel«. To je značilen jezik informatorjev in zgodovinskega izročila. Pomemben je kot del dokumentirane predstave o uporabi smole, ne kot sodobna razlaga njenega mehanizma.

Podrobnejše recepture, kombinacije smole z maščobo in voskom ter načini priprave teh žavb in flajštrov so predstavljeni na strani o tradicionalni pripravi smolnih pripravkov.

Podoben vzorec tudi zunaj Slovenije

Na Finskem je povezava med smrekovo smolo in ranami dokumentirana že v starejših pisnih virih. Elias Lönnrot je v 19. stoletju pri navadni smreki (Picea abies) zapisal uporabo smole pri ranah, poznejši finski viri pa opisujejo tudi tradicionalne smolne pripravke za različne oblike poškodovane kože.

Podobne zapise poznamo iz Severne Amerike. V etnobotaničnih virih so pri različnih staroselskih skupnostih opisane uporabe smol oziroma balzamov iglavcev pri ranah in drugih poškodbah kože. Pri Gwich’in je na primer opisana uporaba sveže, lepljive smrekove smole pri urezninah in razdraženi koži, medtem ko so staro, otrdelo smolo uporabljali drugače.

Razpoke, turi, gnojne rane in druge poškodbe kože

Zgodovinski korpus ni omejen samo na običajne ureznine. V različnih regijah se pojavljajo tudi razpoke na koži, turi, gnojne rane, razjede in druge dolgotrajnejše poškodbe. V Himalaji je na primer dokumentirana uporaba oleorezine vrste Picea smithiana na razpokanih petah, pri drugih iglavcih iz istega območja pa tudi pri ranah, turih in abscesih.

Po vključitvi slovenskih terenskih zapisov je ta vzorec še izrazitejši: uporaba smol pri poškodovani koži se ne ponavlja le med zelo oddaljenimi kulturami, ampak tudi med več neodvisnimi slovenskimi lokalnimi zapisi. Prav rane in poškodovana koža zato ostajajo najbolje dokumentirano področje tradicionalne uporabe smrekove in drugih iglavčevih smol.

Poleg ran se smolni pripravki v zgodovinskih virih pojavljajo tudi pri bolečinah, revmatičnih težavah, oteklinah in poškodbah. Ta skupina uporab je manj enotna in slabše dokumentirana kot uporaba pri ranah, vendar jo najdemo tako v slovenskih virih kot v več drugih tradicijah.

Revmatične bolečine v slovenskih virih

Meta Sterle za Loško opisuje tako imenovano Kočarjevo črno žavbo, pripravljeno iz kuhane smrekove smole, kafre in špirita. V viru se pojavlja v povezavi z revmatičnimi bolečinami in predstavlja jasen slovenski primer smrekove smole v takšnem zgodovinskem kontekstu.

Dodaten neposreden primer prinaša terenski zapis Slovenskega etnografskega muzeja iz Hrenovic iz leta 1981. Informator je opisal, da je njegova mati za flajštre skuhala »pilpuh ali smrekovo smolo«, virh in še druge sestavine, zmes nanesla na platneno krpo in jo pritrdila na boleče mesto. Izrecno je dodal, da je bilo to »za revmo«.

V Sužidu pri Kobaridu je v terenskem zapisu iz leta 1951 omenjena tudi kombinacija smole in živalske maščobe za nanos na boleče mesto. Vrsta smole v tem zapisu ni določena, zato ga lahko razumemo kot podporni primer širše tradicionalne uporabe smolnih pripravkov, ne kot neposreden dokaz za smrekovo smolo.

Tudi pri teh zapisih izrazje ne pomeni enega standardnega pripravka. Črna žavba, flajšter in drugi smolni pripravki so se po krajih razlikovali po sestavi in načinu priprave. Njihove recepture so podrobneje predstavljene na strani o tradicionalni pripravi smolnih pripravkov.

Sklepi, otekline in poškodbe tudi v drugih tradicijah

Podobni motivi niso omejeni na slovenski prostor. V tibetanskih virih so pri smolah nekaterih vrst smrek (Picea) opisane uporabe v povezavi s sklepnimi težavami in poškodbami kit, korejski tradicionalni vir pa pri borovi smoli navaja boleče in otekle sklepe ter travmatske poškodbe.

Bolečina, oteklina in poškodba se torej pri smolnih materialih pojavljajo v več med seboj oddaljenih tradicijah. Vendar je ta zgodovinski vzorec bolj raznolik in manj enoten kot pri ranah: razlikujejo se drevesne vrste, priprava smole, lokalna poimenovanja in načini uporabe.

Smole niso uporabljali samo zunanje. V več tradicijah so dokumentirani tudi žvečenje smole, uživanje smolnih pripravkov ter uporaba v povezavi s kašljem in dihali. Pri tem je posebej pomembno razlikovati med drevesnimi vrstami, surovo smolo in že predelanimi pripravki.

Pilpoh in smolnak v slovenskih virih

Meta Sterle za Loško omenja uživanje smrekove smole, imenovane pilpoh, v povezavi s starim izrazom »jetika« oziroma pljučnimi težavami. V tem konkretnem viru je pilpoh neposredno povezan s smrekovo smolo.

Izraz pa ni bil povsod enoznačen. Möderndorfer sorodna poimenovanja pilpoh, pilpah in pilpali drugod povezuje tudi z jelkino oziroma hojevo in macesnovo smolo. Zato pilpoha ni mogoče obravnavati kot splošni slovenski sinonim za smrekovo smolo, temveč je treba vedno upoštevati konkretni lokalni zapis.

Drugačen primer je smolnak iz Sorice, ki ga opisuje Mira Omerzel-Terlep. To ni bil košček surove smole, ampak poseben procesiran smolni pripravek. Po zapisu so ga kapljali na sladkor in uporabljali tudi pri kašlju in težavah z dihali. Njegova priprava je podrobneje predstavljena na strani Kako so pripravljali smrekovo mazilo?

Žvečenje smrekove smole

Žvečenje smrekove smole je dokumentirano tudi na Slovenskem. Etnografski povzetki ga omenjajo v Bohinju, podobne prakse pa so znane iz severne Evrope in Severne Amerike.

Posebej nazoren je zapis pri ljudstvu Gwich’in. Tam so razlikovali med svežo, lepljivo smrekovo smolo in staro, trdo smolo: prvo so uporabljali pri poškodovani koži, utrjeno smolo pa tudi za žvečenje. Izbor materiala je bil torej povezan tudi z njegovo starostjo, trdoto in drugimi zaznavnimi lastnostmi.

V Severni Ameriki se je v 19. stoletju razvila tudi komercialna proizvodnja tako imenovanega spruce gum. Uradni zgodovinski viri iz Maina začetek industrijske proizvodnje žvečilnega gumija iz smrekove smole pri J. B. Curtisu postavljajo v leto 1848.

Kašelj, prehlad, dim in para

Tudi zunaj slovenskega prostora najdemo smolne in druge aromatične iglavčeve materiale v povezavi z dihali. Severnoameriški etnobotanični viri opisujejo balzame in druge dele iglavcev pri prehladih, vdihavanju, dimu in parnih kopelih. V antičnem Sredozemlju pa Dioskorid pri mastiki med drugim omenja tudi uporabo pri dolgotrajnem kašlju.

Dihalna in notranja uporaba smol je bila geografsko precej raznolika: od žvečenja in uživanja do balzamov, dima, pare in posebnih procesiranih pripravkov. Posameznih tradicij zato ni mogoče obravnavati kot enoten način uporabe ene same vrste smole.

Smolni materiali se v zgodovinskih virih pojavljajo tudi pri oskrbi živali. Vendar so ti zapisi bolj raznoliki kot pri ranah pri ljudeh: omenjajo smolo, smolne pripravke, terpentin in zmesi z maščobami, pri čemer ni vedno mogoče vseh materialov enačiti s smrekovo smolo.

Slovenski primeri

Med bolj konkretnimi slovenskimi primeri je Toncov smolnak iz Sorice, ki ga opisuje Mira Omerzel-Terlep. Šlo je za procesiran pripravek iz smrekove smole z ne povsem znano sestavo, ki se je po izročilu uporabljal tako pri ljudeh kot pri živini.

Mojca Ramšak povzema tudi zapis o Biclerjevi žavbi z območja Lobnice nad Rušami, povezani z uporabo pri ranah pri ljudeh in živini. Med sestavinami naj bi bili pilpoh, kafra in brezovo olje, vendar je pri tem treba upoštevati, da je zgodovinski izraz pilpoh regionalno pomenil različne smolne materiale in ga ni mogoče avtomatično enačiti s smrekovo smolo.

Kaj dodajajo terenski zapisi Slovenskega etnografskega muzeja?

Novi pregled terenskih zapisov Slovenskega etnografskega muzeja potrjuje, da so bili smolni materiali prisotni tudi v veterinarski praksi. Toda pri živalih se v teh zapisih posebej pogosto pojavlja terpentin: med drugim pri poškodbah goveda, poškodovanih parkljih in drugih težavah živine.

Ti zapisi so pomembni za zgodovino uporabe smolnih materialov, vendar jih ni pravilno predstavljati kot neposredne dokaze tradicionalne uporabe smrekove smole. Tudi beseda terpentin v starejših terenskih zapisih ne določa nujno povsem istega kemično opredeljenega materiala, kot ga s tem izrazom razumemo danes.

Podobne prakse drugod

Veterinarske smolne pripravke poznamo tudi iz drugih delov Evrope. V sámskem izročilu severne Evrope so na primer dokumentirane zmesi živalske maščobe z borovo ali jelkino smolo.

Zgodovinski viri tako dovolj jasno kažejo, da uporaba smolnih materialov ni bila omejena na ljudi. Hkrati pa je prav pri veterinarskih zapisih pomembno ohraniti razliko med smrekovo smolo, drugimi iglavčevimi smolami, terpentinom in procesiranimi pripravki.

Smola je bila skozi zgodovino veliko več kot material ljudskega zdravilstva. Zaradi svoje lepljivosti, vodoodbojnosti, gorljivosti in sposobnosti strjevanja je bila uporabna tudi pri številnih povsem praktičnih opravilih.

Lepljenje, tesnjenje in zaščita pred vodo

Smolne materiale so uporabljali kot naravna lepila ter za zapolnjevanje, tesnjenje in zaščito lesenih predmetov. V severnoameriških etnobotaničnih virih je dokumentirana uporaba smolnega materiala pri izdelavi in vzdrževanju kanujev, v evropskem in sredozemskem prostoru pa so različne smole in procesirani smolni materiali uporabljali tudi za zaščito lesa in plovil.

Kadilo, ogenj in drugi vsakdanji nameni

Smolnat les in drugi s smolo bogati materiali so bili uporabni tudi zaradi dobre gorljivosti. V različnih okoljih so jih uporabljali pri prižiganju ognja, za razsvetljavo ter kot kadilo ali dišavni material.

Takšno razlikovanje je lepo vidno tudi v slovenskem terenskem zapisu iz Gojnic iz leta 1949. V istem zapisu informator omenja borovo smolo kot kadilo ob božiču, smrekovo smolo pa ločeno v povezavi z ranami. To kaže, da so ljudje različne smole lahko razlikovali tudi glede na njihov namen.

Od drevesne smole do obrtnega materiala

V zgodovinskih virih niso vse »smole« neposredno nabrani drevesni izločki. Terenski zapis iz Rojcev pri Kopru na primer omenja čevljarsko smolo, ki je morala biti po pripovedi zelo čista in so jo pred uporabo segrevali z nekaj olja. Gre za že predelan oziroma tehnični smolni material, zato ga ni pravilno enačiti s surovo smrekovo ali borovo smolo.

Podobno tudi izrazi, kot so pitch, smolnak, smovnak ali drugi obrtni smolni proizvodi, lahko označujejo materiale, ki so bili že segrevani, ločevani ali drugače obdelani.

Znanje o materialu je bilo del tradicije

Takšne praktične rabe kažejo, da ljudje niso poznali samo tega, za kaj je smola uporabna, ampak tudi njene materialne lastnosti. Razlikovali so mehkejši in trši material, svežo in starejšo smolo ter različne načine segrevanja, mešanja in predelave.

Prav to širše poznavanje materiala pomaga razumeti tudi tradicionalne zdravstvene rabe. Smola je bila del vsakdanjega znanja o gozdu, surovinah in njihovem obnašanju, ne izolirana snov z enim samim namenom.

Ko primerjamo zgodovinske vire, hitro postane jasno, da ni obstajala ena sama »tradicija smrekove smole«. Različna okolja so uporabljala različne vrste iglavcev, različne oblike smole in različne načine priprave ter uporabe. Kljub temu se nekateri osnovni vzorci ponavljajo tudi med zelo oddaljenimi območji.

Posebej izrazit skupni motiv je uporaba pri ranah in poškodovani koži. Pojavlja se v skoraj vseh primerjanih območjih, čeprav ne gre vedno za isto drevesno vrsto, enako stanje smole ali enak pripravek. Slovenski terenski zapisi ta vzorec dodatno okrepijo, saj neposredno dokumentirajo smrekovo smolo pri ranah in gnojnih ranah v več različnih krajih.

Regionalne razlike so zelo vidne tudi v samem materialu. Ponekod so uporabljali neposredno drevesno smolo, drugje smolo iz skorjnih mehurčkov, starejšo otrdelo smolo ali zmesi z maščobo in voskom, drugod pa že procesirane materiale, kot so smolnak, čevljarska smola ali terpentin. Zato zgodovinskega izraza »smola« ni mogoče povsod razumeti kot isto snov.

Razlike v načinih priprave – od neposrednega nanosa do kuhanja, mešanja z maščobami in voskom ter drugih oblik predelave – so podrobneje predstavljene na strani o tradicionalni pripravi smolnih pripravkov.

Ko zgodovinske in etnografske vire pogledamo skupaj, se pokaže nekaj precej jasnih vzorcev. Najmočnejši je uporaba smrekove in drugih iglavčevih smol pri ranah in poškodovani koži. Ta motiv se pojavlja v Evropi, Severni Ameriki in Aziji, po novem pa ga zelo dobro dokumentira tudi več neodvisnih slovenskih terenskih zapisov.

Slovenski viri pri tem ne opisujejo samo ene oblike uporabe. Smrekova smola se pojavlja kot neposreden nanos, smolni materiali pa tudi v žavbah in flajštrih. V različnih krajih se večkrat ponovi kombiniranje smole z maščobo oziroma oljem in voskom. To je eden jasnejših ponavljajočih se tehnoloških vzorcev v slovenskem gradivu.

Hkrati viri pokažejo, da »smola« ni bila en sam material. Poznali so neposredno drevesno smolo, svežejše in starejše smolne izločke, smole različnih iglavcev ter kuhane in drugače predelane pripravke. Smolnak, čevljarska smola, terpentin in čista smrekova smola zato niso različna imena za isto snov.

Nekateri viri kažejo tudi, da je bila izbira materiala povezana z načinom uporabe. Pri Gwich’in so na primer razlikovali svežo, lepljivo smrekovo smolo od stare, trde smole za žvečenje. Na Pohorju pa je dokumentirano pobiranje že skoraj trdnih, naravno izločenih kapljic smrekove smole. Več o razlikah med smolo na drevesu in načinu njenega zbiranja je opisano na strani o nabiranju smrekove smole.

Zgodovinski viri pa praviloma ne povedo, zakaj je bila določena sestava izbrana, katere kemične lastnosti so bile pri posamezni uporabi pomembne ali kakšen učinek je posamezen pripravek dejansko imel. Dokumentirajo predvsem to, katere materiale so ljudje uporabljali, kako so jih poimenovali, pripravljali in v kakšnih okoliščinah so jih uporabljali.

Prav ponavljanje podobnih načinov uporabe v različnih krajih in obdobjih je raziskovalno zanimivo. Ne kaže ene same »prave« tradicionalne recepture, temveč dolgo in raznoliko zgodovino dela s smolami, v kateri se nekateri motivi – predvsem rane, neposredna uporaba smole ter zmesi z maščobo in voskom – pojavljajo znova in znova.

Tradicionalna uporaba smrekove smole se ni ohranila samo v starih etnografskih zapisih. Del znanja se je prenašal tudi osebno in družinsko ter se skozi čas spreminjal in prilagajal.

Tudi zgodba Smrekovita izhaja iz takšnega stika z ljudskim izročilom. Ivo Konc se je v sedemdesetih letih srečal z uporabo smolnega pripravka, ki se je v družinskem spominu ohranil kot »črna smola«, pozneje pa je skozi lastno delo razvijal drugačen pripravek iz smrekove smole.

V arhivskem pogovoru za Gorenjsko televizijo leta 2001 je povedal, da je naredil »nekaj podobnega kot prežla«, pri svojem pripravku pa posebej poudaril, da »ni to lepljivo, ni črno«. Iz starega izročila torej ni preprosto prevzel recepta, temveč je nastal drugačen pripravek, iz katerega se je pozneje razvijala zgodba Smrekovita.

Arhivski pogovor z Ivom Koncem za Gorenjsko televizijo, 2001. Celoten prepis pogovora je dostopen na strani Ivo Konc – arhivski intervju.

Današnji Smrekovit Klasik je rezultat nadaljnjega razvoja skozi desetletja. Tradicionalna raba smrekove smole je pomemben del njegovega zgodovinskega ozadja, današnji izdelek pa je samostojen sodoben pripravek.