Kako so pripravljali smrekovo mazilo? Tradicionalni recepti iz smrekove smole

• Enotnega tradicionalnega recepta za smrekovo mazilo ni. Zgodovinski in etnografski viri opisujejo različne surovine, razmerja in postopke, zato ni mogoče govoriti o enem samem »izvirnem« receptu.
• Na Slovenskem več neodvisnih etnografskih in terenskih zapisov dokumentira smolo v kombinaciji z maščobami oziroma olji in voskom. Med posameznimi kraji se sestava razlikuje, v več zapisih pa je izrecno navedena tudi smrekova smola. Ponavlja se torej predvsem način priprave, ne ena sama receptura.
• V severni Evropi je dobro dokumentirana kombinacija smrekove smole in masla oziroma živalske maščobe. V eni raziskovalni rekonstrukciji finskega pripravka so uporabili 1 del smole in 3 dele nesoljenega masla ter zmes segrevali pri približno 100 °C, vendar tega ni mogoče posplošiti na vse tradicionalne recepte.
• »Priprava smole« je lahko pomenila zelo različne stvari: neposredno uporabo smole, mehko mazilo, kuhano žavbo, smolni flajšter ali drug procesiran pripravek. V slovenskih zapisih se poleg segrevanja pojavljajo tudi precejanje, usedanje zmesi in nanos pripravka na tkanino oziroma drugo podlago.
• Na tej strani primerjamo dokumentirane zgodovinske načine priprave. Če vas zanima, kako pridobivamo surovino danes, si oglejte nabiranje smrekove smole, širši pregled pa najdete na strani smrekova smola.

Ne. Pregled zgodovinskih in etnografskih virov ne pokaže enega standardnega recepta, ki bi ga lahko označili kot prvotni ali edini pravi recept za smrekovo mazilo. Različni kraji in obdobja so uporabljali različne vrste smole, maščobne nosilce, vosek in druge sestavine, razlikovali pa so se tudi načini segrevanja in končna oblika pripravka.

To dodatno potrjujejo terenski zapiski Slovenskega etnografskega muzeja, kjer se v različnih krajih pojavljajo smolne žavbe, flajštri in druge zmesi z različnimi sestavami. Nekje je dokumentirana smola z maslom in voskom, drugje z oljem in voskom, drugod s kostnim mozgom, lojem ali dodatnimi rastlinskimi sestavinami.

Dodatna težava je izrazje. Besede, kot so žavba, flajšter, pilpoh ali preprosto smola, v zgodovinskih virih ne pomenijo nujno istega materiala ali istega pripravka. Tudi kadar dva zapisa omenjata smrekovo smolo, iz tega še ne sledi, da opisujeta enako recepturo.

Zato na tej strani posamezne recepte obravnavamo kot dokumentirane primere iz določenega kraja, obdobja ali vira, ne kot navodilo za rekonstrukcijo enega univerzalnega tradicionalnega mazila. Posebej ločujemo tudi zgodovinske zapise od sodobnih raziskovalnih rekonstrukcij, pri katerih so količine, temperature in postopek že natančneje standardizirani.

To je tudi drugačen namen od strani o smrekovem mazilu, kjer je v ospredju sodobno smrekovo mazilo in njegova uporaba. Tukaj nas zanima predvsem, kaj dejansko lahko razberemo iz zgodovinskih receptov in načinov priprave.

Slovenski etnografski viri kažejo, da smole praviloma niso pripravljali po enem samem receptu. V različnih krajih so jo kombinirali z maščobami, olji, voskom in drugimi dodatki, pri čemer se posamezne recepture precej razlikujejo. Novi terenski zapisi Slovenskega etnografskega muzeja posebej dobro pokažejo, da ne gre samo za en regionalni primer, ampak za ponavljajoč se način priprave.

Kljub razlikam je vzorec precej jasen: smolni material so pogosto povezovali z maščobno ali oljno osnovo in voskom. S tem so nastajali mazljivejši pripravki, gostejše žavbe ali flajštri, v posameznih recepturah pa so dodajali še kafro, špirit, med, kostni mozeg, rastline ali druge sestavine.

Tudi severnoevropski viri kažejo soroden princip. V raziskovalni rekonstrukciji tradicionalnega finskega smrekovega mazila so na primer smrekovo smolo pripravili z nesoljenim maslom v razmerju 1 : 3. To je konkreten finski model, ne splošni tradicionalni recept.

Zato je pri zgodovinskih pripravkih pomembneje govoriti o ponavljajočih se načinih priprave kot o eni recepturi. Tudi kadar sta dva pripravka vsebovala smolo, maščobo in vosek, se lahko razlikujeta po vrsti smole, razmerjih, dodatkih, segrevanju in končni konsistenci.

Segrevanje je bilo pri številnih smolnih pripravkih predvsem praktičen korak. Trda ali zelo viskozna smola se s toploto zmehča oziroma utekočini, zato jo je lažje mešati z maščobo, oljem ali voskom ter po potrebi odstraniti večje mehanske primesi.

Pri zgodovinskih izrazih pa je pomembno upoštevati kontekst. Beseda »kuhana smola« ne pomeni nujno, da je smola dobesedno vrela pri določeni temperaturi. V starejših opisih lahko »kuhanje« pomeni segrevanje smole ali smolne zmesi, dokler ni postala dovolj tekoča za mešanje oziroma dokler pripravek ni dobil želene konsistence.

Finski primer: smola in maslo pri približno 100 °C

Eden natančneje opisanih postopkov izhaja iz sodobne raziskovalne rekonstrukcije tradicionalnega finskega smolnega mazila. Smrekovo smolo so zmešali z nesoljenim maslom v masnem razmerju 1 : 3 in zmes ob mešanju segrevali pri približno 100 °C.

Ta primer je dragocen, ker poda konkretno razmerje in temperaturo. Predstavlja pa raziskovalno standardizirano rekonstrukcijo in ne dokazuje, da so vse stare finske ali druge evropske recepture uporabljale enak postopek.

Slovenski zapisi opisujejo več kot samo »kuhanje«

Slovenski etnografski viri praviloma ne podajajo natančne temperature ali časa segrevanja, precej dobro pa dokumentirajo posamezne korake priprave. V različnih terenskih zapisih se pojavljajo kuhanje smole z maščobo in voskom, segrevanje smolnega materiala, precejanje, usedanje gošče ter nanašanje pripravka na platno ali papir.

V Trenti je bil leta 1952 na primer zapisan pripravek iz smole, loja, voska, olja in špirita z rastlinskimi dodatki, ki so jih kuhali skupaj. V Soči je druga smolna zmes po kuhanju šla še skozi precejanje skozi platneno tkanino, v Zapodnem pa so po kuhanju pustili, da se gošča poleže.

Pri Kočarjevi črni žavbi iz Dolenčic je dokumentirana kuhana smrekova smola s kafro in špiritom, vendar niti ta zapis ne določa temperature ali natančnega poteka segrevanja.

Zgodovinski viri nam torej pogosto omogočijo precej dobro rekonstruirati zaporedje opravil, ne pa tudi sodobno natančnega tehnološkega protokola. Zato izrazov, kot so kuhana smola, žavba ali flajšter, ne pretvarjamo v izmišljene temperature, čase in razmerja.

Slovenski etnografski viri kažejo precej večjo raznolikost, kot bi jo pričakovali iz današnjega izraza »smrekovo mazilo«. Smrekova smola je bila ponekod uporabljena neposredno, drugod pa kot ena od sestavin žavb, flajštrov in drugih smolnih zmesi. Po vključitvi terenskih zapisov Slovenskega etnografskega muzeja je jasno tudi, da takšni pripravki niso bili omejeni samo na en del Slovenije.

Smrekova smola in žavbe na Loškem

Meta Sterle za Loško dokumentira več različnih smolnih pripravkov. V enem zapisu se pojavlja zmes stopljenega voska, smole, lanenega olja in manjše količine tolšče, drugje stopljen med s smrekovo smolo, dokumentirana pa je tudi neposredna uporaba same smrekove smole.

Posebej zanimiva je Štimcova žavba iz Železnikov, ki jo je pripravljal Janez Petrač – Štimovc. Med sestavinami so bile po spominu informatorjev gotovo smrekova smola, kafra in mozeg, omenjena pa je bila še rastlinska sestavina, katere identitete vir ne omogoča zanesljivo določiti. Celoten recept zato ni ohranjen.

Podoben vzorec tudi v drugih delih Slovenije

Terenski zapiski Slovenskega etnografskega muzeja razširijo to sliko precej čez Loško. V Goricah pri Postojni je dokumentirana zmes smole, masla in voska, v Hrenovicah smola z oljem in čebeljim voskom, v Dobu vosek, kostni mozeg in smola, v Stavči vasi pa flajšter iz smole, voska in mozga.

Še kompleksnejši pripravki so zapisani v Trenti in Soči. Tam se pojavljajo kuhane smolne zmesi z lojem oziroma salom, voskom, oljem, kostnim mozgom, špiritom ali rastlinskimi dodatki. Posamezne sestave so različne, vendar se v več krajih ponavlja isti osnovni princip: smolni material so s segrevanjem povezovali z maščobno ali oljno osnovo in pogosto tudi z voskom.

Žavba, flajšter in pilpuh niso pomenili ene recepture

Posebej zanimiv je terenski zapis iz Hrenovic iz leta 1981. Informator se je spominjal, da je njegova mati za flajštre »skuhala pilpuh ali smrekovo smolo, virh in še dve stvari«, zmes dala na platneno krpo in jo položila na boleče mesto.

Ta zapis je pomemben tudi zaradi izrazja: v Hrenovicah je pilpuh neposredno povezan s smrekovo smolo. Tega pa ni mogoče posplošiti na vso Slovenijo. Möderndorfer sorodne izraze pilpoh, pilpah in pilpali drugod povezuje tudi z jelkino oziroma hojevo in macesnovo smolo.

Enako velja za besedi žavba in flajšter: opisujeta obliko oziroma lokalno poimenovanje pripravka, ne ene določene kemijske sestave. Slovenska tradicija zato ne kaže enega recepta za smrekovo mazilo, temveč več lokalnih receptur s presenetljivo podobnimi načini priprave.

Izrazi črna smola, črna žavba in kuhana smola se v zgodovinskih virih lahko pojavljajo drug ob drugem, vendar ne označujejo nujno istega materiala. Barva in ljudsko poimenovanje sama po sebi ne povesta, iz katere smole je bil pripravek narejen niti kako je nastal.

Dve črni žavbi – dve različni sestavi

To zelo nazorno pokaže gradivo Mete Sterle z Loškega. Pri Janezu Potočniku – Krivarju je opisana črna žavba, ki je bila trda, sijoča in zelo močnega vonja. Informatorica se je spominjala repne vode, »vošenka« oziroma smolnate snovi iz lekarne ter verjetno živalske masti. Pripravek se je dolgo kuhal, vendar vir ne navaja, da je bila njegova osnova smrekova smola.

Povsem drugačen je zapis o Kočarjevi črni žavbi iz Dolenčic. Tam Sterle izrecno navaja kuhano smrekovo smolo, kafro in špirit. Dve pripravi s podobnim imenom imata torej že v istem regionalnem viru različno dokumentirano sestavo.

»Kuhana smola« še ni katran

Tudi beseda kuhana zahteva previdnost. Smolo so lahko segrevali, da se je zmehčala oziroma utekočinila in jo je bilo mogoče zmešati z drugimi sestavinami. Takšno segrevanje ni isto kot termična razgradnja lesa, pri kateri nastajajo katranski produkti.

Zato zgodovinskih izrazov, kot so Pech, pitch, kuhana smola ali črna smola, ni mogoče avtomatično prevajati kot »katran«. Za razumevanje posameznega zapisa je treba vedeti, iz katere surovine je pripravek nastal in kakšen postopek je vir dejansko opisal.

Tudi temna barva ni zanesljiv pokazatelj sestave. Smolni material lahko potemni zaradi staranja, dolgotrajnejšega segrevanja, dodatkov ali primesi, pri povsem drugačnih procesih pa lahko temni produkt nastane tudi iz lesa.

V slovenskem izročilu se poleg mazil, žavb in flajštrov pojavljajo tudi pripravki oziroma materiali, imenovani smolnak in smovnak. Imeni sta si podobni, vendar ju ni pravilno avtomatično enačiti. Viri kažejo predvsem, da je lahko šlo za bolj procesirane smolne materiale, katerih priprava je presegala preprosto taljenje smole z maščobo ali voskom.

Toncov smolnak iz Sorice

Najpodrobnejši zapis imamo za Toncov smolnak iz Sorice. Mira Omerzel-Terlep opisuje pripravo v posebni napravi z vojaškim kotličkom, prstenim loncem in cevjo, po kateri je med segrevanjem iztekala tekočina. Med znanimi surovinami je bila smrekova smola, celotna receptura pa iz vira ni razvidna.

Iztekajoča tekočina je na zraku potemnela in se po ohladitvi zgostila. Tak postopek je procesno precej drugačen od običajnega mešanja smole z mastjo, oljem ali voskom in kaže, da so poznali tudi zahtevnejše načine toplotne obdelave smolnega materiala.

Smolnak in smovnak nista nujno ista stvar

V drugih slovenskih virih se pojavlja tudi izraz smovnak. Opisi kažejo na toplotno oziroma destilacijsko obdelane smolne materiale, vendar nimamo dovolj podatkov, da bi smovnak enačili s Toncovim smolnakom iz Sorice. Podobnost imen sama po sebi še ne dokazuje enake surovine, postopka ali končnega produkta.

Smolnaka ne moremo preprosto enačiti s terpentinom ali katranom

Toncov postopek na prvi pogled spominja na destilacijo, vendar zgodovinski vir ne poda temperature, popolne sestave surovin niti kemične analize nastale tekočine. Zato smolnaka brez dodatnih dokazov ni mogoče enačiti s terpentinom, lesnim katranom ali drugo sodobno opredeljeno frakcijo smole.

Smolnak je pomemben predvsem kot dokaz, kako širok je bil razpon tradicionalnega procesiranja smole: od neposredne uporabe in preprostih mazil do žavb, flajštrov ter pripravkov, pri katerih je med segrevanjem prihajalo tudi do ločevanja tekoče frakcije.

Pri zgodbi o starih smolnih pripravkih se pojavi tudi Prežlja iz Lesc. Ime ni znano samo iz družinskega izročila Smrekovita. Etnologinja Marija Makarovič v svojem pregledu ljudskega zdravilstva povzema starejšo Finžgarjevo omembo zdravnice Prežlje, ki je naravnavala zlomljeno kost.

Ta starejši zapis je pomemben dokaz, da je bilo ime Prežlja že prej povezano z lokalnim zdravilstvom. Ne omenja pa smole, črne smole ali njenega recepta, zato iz njega ne moremo sklepati, kakšne pripravke je ta starejša Prežlja uporabljala.

Ločeno od tega je Ivo Konc pripovedoval o svoji izkušnji v Lescah. V arhivskem intervjuju za Gorenjsko TV iz leta 2001 pove, da si je pri težavah s hrbtenico med drugim pomagal s smolo pri »stari Prežli«. V družinskem spominu se je ta pripravek ohranil kot temen oziroma črn in lepljiv smolni pripravek.

Ali je bila Prežlja, ki jo je poznal Ivo, neposredna potomka starejše zdravnice, ali pa je ime označevalo hišno, družinsko oziroma lokalno zdravilsko tradicijo, za zdaj ni dovolj zanesljivo dokumentirano.

Ivo Konc v pogovoru za Gorenjsko TV, 2001. V intervjuju govori o smoli pri stari Prežli iz Lesc in o začetkih razvoja lastnega mazila. Preberite celoten prepis intervjuja.

Od Prežlje do lastnega razvoja

Ivo v istem pogovoru pove, da je pozneje naredil »nekaj podobnega kot Prežla«, vendar tako, da pripravek ni bil več črn in lepljiv ter je bil za uporabo bolj praktičen.

Ta izjava je pomembna za zgodovino Smrekovita, ker neposredno pokaže, da je bila izkušnja s starejšim smolnim pripravkom eno od izhodišč njegovega razmišljanja. Ne pomeni pa, da je Ivo poznal ali prevzel natančen Prežljin recept.

Starejši pisni zapis o zdravnici Prežlji in Ivovo pričevanje iz 20. stoletja zato predstavljata dve zanimivi zgodovinski sledi. Možna povezava med njima je raziskovalno smiselna, vendar je brez dodatnih arhivskih ali rodoslovnih podatkov ne predstavljamo kot dokazano.

Uporaba smolnih pripravkov ni bila posebnost slovenskega prostora. Dokumentirani primeri iz severne Evrope, Alp in Severne Amerike kažejo, da so različna ljudstva smolo segrevala, mešala z maščobami, izbirala glede na starost in konsistenco ter jo uporabljala v zelo različnih oblikah. To pa ne pomeni, da je povsod obstajal isti recept ali da so se tradicije nujno razvile iz skupnega izvora.

Podobni postopki ne pomenijo istega recepta

Med zelo oddaljenimi območji se ponavljajo nekateri praktični motivi: segrevanje smole, dodajanje maščobe, odstranjevanje mehanskih nečistoč in izbira materiala glede na trdoto ali starost. To je zanimiva primerjava, vendar sama podobnost postopka ne dokazuje neposrednega prenosa znanja med kulturami.

Prav tako ni vsaka omenjena »smola« smrekova smola. V različnih virih nastopajo smreka, bor, jelka, macesen in druge vrste iglavcev, poleg tega pa tudi naravna smola, kuhani pitch in drugi procesirani materiali. Zato je pri zgodovinskih receptih vedno pomembno preveriti drevesno vrsto, stanje smole in način priprave.

Širše o sami surovini in razlikah med smolnimi materiali lahko preberete na strani smrekova smola.

Če slovenske, nordijske, alpske in severnoameriške vire pogledamo skupaj, postane jasno predvsem eno: tradicionalno smrekovo mazilo ni bilo en sam izdelek z enim receptom. Smolo so uporabljali neposredno, jo segrevali, povezovali z maščobami, olji ali voskom ter iz nje pripravljali žavbe, flajštre, mehkejša mazila in druge smolne pripravke.

Ponavlja se način priprave, ne ena receptura

To je posebej dobro vidno v slovenskih terenskih zapisih. V različnih krajih se ponavljajo smola, maščobna ali oljna osnova in vosek, vendar v različnih kombinacijah. Ponekod so dodajali mozeg, kafro, špirit, med ali rastlinske sestavine; pripravke so kuhali, precejali, puščali, da se gošča poleže, ali jih nanašali na platno oziroma papir.

Zato skupna značilnost tradicionalnih pripravkov ni ena natančna formula, temveč prilagajanje smolnega materiala v obliko, primerno za uporabo. Spreminjali so konsistenco, kombinirali različne sestavine in uporabljali različne nosilce glede na lokalno prakso in namen pripravka.

Staro ne pomeni enotno

Tudi kadar zgodovinski vir izrecno omenja smrekovo smolo, to še ne pomeni, da je bil pripravek enak drugemu smolnemu mazilu iz drugega kraja ali obdobju. Razlikovali so se lahko stanje in starost smole, način segrevanja, dodatki, razmerja ter končna oblika pripravka.

Zgodovinski viri zato ne kažejo enega »pravega recepta«, ampak več različnih tradicij priprave, med katerimi se ponavljajo presenetljivo podobni tehnološki principi. Današnje smrekovo mazilo je treba razumeti kot sodoben pripravek z lastnim razvojem, ne kot neposredno kopijo ene od teh receptur.

Zgodovinski in etnografski viri kažejo, da je bilo poznavanje smole na Slovenskem veliko širše od enega recepta ali ene lokalne tradicije. Smrekovo in druge iglavčeve smole so uporabljali neposredno ter iz njih pripravljali žavbe, flajštre in druge smolne pripravke z različnimi sestavinami in postopki.

Smrekovit ni nastal kot kopija enega od teh ohranjenih tradicionalnih receptov. Ivo Konc je iz poznavanja smrekove smole, izkušenj s starejšimi smolnimi pripravki in lastnega razvoja postopoma oblikoval svoj pripravek, iz katerega se je pozneje razvila družinska zgodba Smrekovita.

Tradicionalni viri so zato pomembni predvsem kot širši zgodovinski kontekst: pokažejo, da uporaba in priprava smolnih materialov v Sloveniji ni bila osamljen pojav, medtem ko je današnji Smrekovit rezultat samostojnega razvoja.

Več o Ivu Koncu, začetkih leta 1989 ter nadaljnjem razvoju podjetja skozi dve generaciji lahko preberete na strani O nas – zgodba Smrekovita.

Od smole v gozdu do izdelka

Tradicionalni zapisi nam pokažejo, kako raznolike so bile stare oblike priprave smole. Kako pa pot smrekove smole pri Smrekovitu poteka danes, prikazuje dokumentarni film Od smole do izdelka.

Od smole do izdelka. Dokumentarni film Smrekovit o poti smrekove smole od gozda do končnega izdelka.

Današnjega Smrekovita zato ne predstavljamo kot ohranjenega »starodavnega recepta«, temveč kot sodoben izdelek z lastnim razvojem, ki ima korenine v dolgoletnem poznavanju in uporabi smrekove smole.

Če vas zanima današnje smrekovo mazilo, njegove sestavine, različne oblike in način uporabe, nadaljujte na strani smrekovo mazilo.