Nabiranje smrekove smole – kdaj in kako jo pridobivamo

• Pri našem načinu nabiranja ni ključen samo letni čas, ampak predvsem to, da je smola na drevesu že izločena in primerna za odvzem.
• Smrekovit praviloma zbira starejšo, delno ali močno utrjeno smolo, zato ni treba čakati na trenutek svežega izločanja.
• Dreves ne zarezujemo in jih namenoma ne poškodujemo zato, da bi spodbudili novo izločanje smole.
• Posamezni kosi smole se lahko precej razlikujejo po barvi, trdoti, vonju in čistosti, saj so nastali ob različnih poškodbah in v različnih obdobjih.
• Nabiranje v praksi poteka v dogovoru z lastniki oziroma upravljavci območij.

Pri načinu nabiranja, ki ga uporabljamo pri Smrekovitu, smrekova smola ni vezana na eno samo kratko sezono. Ne nabiramo namreč samo sveže smole takoj po tem, ko jo drevo izloči, ampak predvsem že izločeno smolo, ki je na mestu pretekle poškodbe ostala in se sčasoma utrdila.

Zato je za nabiranje pomembnejše stanje smole kot natančen datum v koledarju. Na drevesu lahko najdemo zelo mehko in lepljivo smolo, delno utrjeno smolo ter precej starejšo in trdo smolo. Pri našem načinu zbiranja iščemo predvsem že izločeno smolo, ki jo je mogoče odvzeti, ne da bi zaradi pridobivanja smole ustvarjali novo poškodbo drevesa.

To je pomembna razlika v primerjavi z načini pridobivanja, pri katerih se drevo namenoma zarezuje ali drugače poškoduje, da bi začelo izločati novo smolo. Pri Smrekovitu dreves zaradi spodbujanja izločanja smole ne poškodujemo.

Smola je del obrambnega sistema smreke. Ko pride do poškodbe lubja ali globljih tkiv, se lahko iz obstoječih smolnih kanalov hitro izloči smolna zmes in prekrije poškodovano mesto.

Pri tem ima več vlog hkrati. Zaradi svoje viskoznosti in poznejšega strjevanja ustvari fizično pregrado, ki zmanjšuje izgubo vode in neposreden stik poškodovanega tkiva z okoljem. Hkrati vsebuje različne terpenske in druge smolne spojine, ki sodelujejo v obrambi drevesa pred žuželkami in mikroorganizmi.

Odziv se lahko nadaljuje tudi po začetni poškodbi. Smreka lahko razvije dodatne travmatske smolne kanale in na istem mestu izloča novo smolo, med zapiranjem poškodbe pa lahko nastajajo tudi drugačne smolne mase. Zato večja stara smolna obloga na deblu ni nujno posledica enega samega izlitja smole.

Pri Smrekovitu nabiramo predvsem že izločeno smrekovo smolo, ki je na drevesu ostala na mestih preteklih poškodb. Praviloma gre za starejšo, delno ali močno utrjeno smolo, ne samo za svež in še tekoč izloček.

Takšna smola ni enotna surovina. Posamezna nahajališča se lahko zelo razlikujejo: smola je lahko svetlejša ali temnejša, mehkejša ali trša, bolj ali manj aromatična ter različno pomešana z delci lubja in drugimi naravnimi primesmi.

Starost sama po sebi zato ni preprost kriterij kakovosti. Staranje spreminja sestavo in fizikalne lastnosti smole, na istem poškodovanem mestu pa se lahko skozi čas pojavijo tudi različne smolne faze. Iz tega ni mogoče preprosto sklepati, da je starejša smola vedno »boljša« ali »močnejša« od sveže.

Pri Smrekovitu iščemo smolo, ki jo je smreka že izločila na mestu predhodne poškodbe. Dreves zaradi pridobivanja smole ne zarezujemo in ne ustvarjamo novih poškodb, da bi spodbudili dodatno izločanje.

Na posameznem drevesu najprej poiščemo primerna nahajališča že izločene smole. Nabiramo predvsem starejšo in dovolj utrjeno smolo, pri odvzemu pa je bistveno, da ne posegamo v zdravo tkivo drevesa.

Pri Smrekovitu iščemo smolo, ki jo je smreka že izločila na mestu predhodne poškodbe. Dreves zaradi pridobivanja smole ne zarezujemo in ne ustvarjamo novih poškodb, da bi spodbudili dodatno izločanje.

Na posameznem drevesu najprej poiščemo primerna nahajališča že izločene smole. Nabiramo predvsem starejšo in dovolj utrjeno smolo, pri odvzemu pa je bistveno, da ne posegamo v zdravo tkivo drevesa.

Pri načinu, ki ga uporabljamo pri Smrekovitu, je cilj odstraniti samo že izločeno smolo z obstoječega poškodovanega mesta. Drevesa zaradi pridobivanja smole ne zarezujemo, poškodbe ne odpiramo znova in ne posegamo v zdravo lubje ali les zato, da bi spodbudili novo izločanje.

Pri nabiranju je pomembna meja med smolnim nanosom in podlago. Če smole ni mogoče ločiti brez posega v čvrsto tkivo ali če se pokaže sveža oziroma vlažna površina, se odvzem na tem mestu konča. Namen torej ni poškodovanega mesta »očistiti do lesa«, ampak odvzeti samo tisti del smole, ki ga je mogoče odstraniti brez nadaljnjega posega v drevo.

To je tudi bistvena razlika od aktivnega smolarjenja, pri katerem se poškodba ustvari ali obnavlja prav zato, da drevo izloča novo smolo.

Sveže izločena smrekova smola je praviloma bolj mehka, lepljiva in izrazito aromatična. Vsebuje več hlapnih spojin, ki pomembno vplivajo na njen vonj in fizikalne lastnosti.

Sčasoma del hlapnih spojin izgine, smola pa se strjuje in kemično spreminja. Starejša smola je zato pogosto trša in manj izrazito aromatična, njen videz pa se lahko spremeni od svetlih in rumenkastih odtenkov do temnejših ali sivkastih površin.

Vendar staranje ni samo preprost proces »sušenja«. Na istem poškodovanem mestu lahko drevo skozi čas izloča dodatno smolo, ob zapiranju poškodbe pa lahko nastajajo tudi smolne mase z drugačno sestavo. Stara smola je zato lahko heterogena zmes različnih smolnih faz, ne le sveža smola, iz katere so izhlapele hlapne snovi.

Iz obstoječih raziskav zato ni mogoče pošteno sklepati, da je starejša smola sama po sebi vedno boljša ali slabša od sveže. Gotovo pa se z njenim staranjem spreminjajo tako fizikalne lastnosti kot kemijska sestava.

Smrekova smola, ki jo najdemo na drevesu, ni enotna snov z vedno enakim videzom in lastnostmi. Že na istem poškodovanem mestu so lahko skupaj deli različne starosti in različnega izvora.

Sčasoma smola izgublja del hlapnih spojin, se utrjuje in kemično spreminja. Drevo lahko na istem mestu pozneje izloči tudi novo smolo, med zapiranjem poškodbe pa lahko nastanejo smolne mase z drugačno sestavo. Zato lahko v enem nahajališču najdemo mehkejše, trše, svetlejše ali temnejše dele.

Na videz vplivajo tudi naravne primesi. V starejših nanosih so lahko delci lubja in drugi materiali iz okolja, zato se nabrana smola razlikuje tudi po čistosti, teksturi in vonju. Te razlike so pri delu z naravno smolo običajne in jih je mogoče opaziti že s prostim očesom.

Po nabiranju je smola še vedno naravna in neenotna surovina. Razlikuje se po videzu, čistosti, trdoti in količini naravnih primesi, zato je naslednji korak najprej osnovna presoja in razvrščanje nabrane smole.

Pri tem se upoštevajo predvsem lastnosti posameznih kosov ter prisotnost večjih delcev lubja, lesa in drugih primesi iz okolja. Smola se nato ustrezno shrani in pripravi za nadaljnjo obdelavo.

Nabrana smola torej ne gre neposredno v uporabo, ampak sledi še več korakov priprave in obdelave. Širšo pot od smole do izdelka prikazujemo v spodnjem dokumentarnem videu.

Ne. Dejstvo, da je v Sloveniji dostop do gozdov praviloma prost, še ne pomeni, da lahko smolo z dreves odvzemamo kjerkoli in brez dogovora. Gozd ima svojega lastnika, za pridobivanje smole pa veljajo tudi pravila s področja gospodarjenja z gozdovi.

Pri Smrekovitu zato nabiranje urejamo v dogovoru z lastniki oziroma upravljavci gozdov in na vnaprej dogovorjenih območjih. Kjer je to potrebno, se vključijo tudi pristojne gozdarske službe in uredijo postopki, ki jih zahteva veljavna zakonodaja.

Takšen pristop je pomemben tudi zato, ker želimo imeti jasen izvor smole in dolgoročno urejen način nabiranja, ne pa smole iskati in odvzemati naključno po tujih gozdovih.