![\"Ivo](\"https:\/\/www.smrekovit.si\/wp-content\/uploads\/2025\/08\/8cbc28_62fcff901da442d6905c3159679030d9mv2.jpg\")
<\/figure>\n\n\n\nIvo Konc – Otro\u0161tvo in tegobe<\/h2>\n\n\n\nV Naklem in \u0161ir\u0161i okolici te poznamo predvsem kot iznajditelja smrekovega mazila, vendar se je tvoja poklicna pot za\u010dela \u010disto druga\u010de, kajne?<\/h3>\n\n\n\n
Ja, res je tako.<\/p>\n\n\n\n
Nam lahko na kratko pove\u0161 nekaj besed o svojem otro\u0161tvu, ki, kolikor vem, ni bilo lahko.<\/h3>\n\n\n\n
Bil je \u010das po vojni (1948), ko sem bil poslan na svet, \u010das po\u00admanjkanja, negotovosti in novega upanja, \u010das brez avtomobi\u00adlov, radia in televizije, ko smo se znali razveseliti majhnih stvari. V starosti dveh mesecev so se mi zaradi sepse krvi za\u010deli delati turi po vsem telesu (razen obrazu). Rezultat dveh mesecev zdravljenja je bil ni\u010den. Poslali so me v bolni\u0161nico, tovarni\u0161ki zdravnik pa je moji mami rekel, da bom tam zagotovo umrl. Dal ji je jod za ‘mlade’ ture in ihtiol za \u017ee zrele in gnojne. V treh tednih sem bil zdrav. Starej\u0161i \u0161e vedo, da so ihtiolu takrat rekli ‘ta \u010drna \u017eavba’, narejena pa je bila iz smole potopljenih sibirskih iglavcev.<\/p>\n\n\n\n
Leta 1953 smo pri\u0161li v svojo hi\u0161o v Naklem, kjer se mi je odprl nov svet. Vsa vas z okolico je bila na\u0161a, od \u017delina do Save. Ostre zime so prinesle novo hudo preizku\u0161njo. Ker smo bili otroci po cele dneve na snegu in so zve\u010der ledene sve\u010de visele od nas, me je napadla akutna revmati\u010dna mrzlica. Ve\u010d kot teden dni nisem mogel stopiti na noge. Vso mladost sem imel bole\u010dine v kolenih. Prebolel sem veliko otro\u0161kih bolezni: o\u0161pice, mumps, rde\u010dke in norice – zdele so se nam zabavne, ker nismo smeli v \u0161olo.<\/p>\n\n\n\n
Pri 1O letih sem dobil klopni meningitis. Dvakrat so mi s punkcijo prebodli medvreten\u010dne prostore, da so dolo\u010dili vzorce lik\u00advorja. Od takrat moja glava in hrbtenica nista bili nikoli ve\u010d pravi. Prvo poletje po bolezni sem staknil tako hudo son\u010darico, da sem vse poletje lahko pri\u0161el ven \u0161ele po son\u010dnem zahodu.<\/p>\n\n\n\n
Ko sem imel 12 let, smo za pogozditev Krasa nabirali borove stor\u017ee. Ko sem plezal za njimi na mlade bore, se mi je odlomil vrh in sem padel s kakih \u0161tirih metrov na hrbet. Dva dni nisem mogel govoriti in \u0161e danes se mi kdaj kak\u0161na beseda rada zatakne.<\/p>\n\n\n\n
\u0160e isto leto sem z golenico udaril ob skalo in rana se mi ni hotela zaceliti, gnojila se je in po dveh mesecih je za\u010dela gniti tudi kost. Medicina je bila brez mo\u010di. \u0160el sem k dr. Fajdigi (zasebna ordinacija), on mi je dal svoje mazilo, ki je di\u0161alo po smoli. V treh tednih je bila rana zaceljena.<\/p>\n\n\n\n
Po kon\u010dani osemletki, ko smo mladinci podirali Kramarjevo hi\u0161o, sem s podstre\u0161nega trama sko\u010dil v seno, kjer so le\u017eale gnojne vile, ki so se mi zapi\u010dile globoko v stopalo. Z visoko vro\u010dino sem naslednji dan delal sprejemni izpit za gimnazijo in ga opravil. Tako se je kon\u010dalo moje otro\u0161tvo.<\/p>\n\n\n\n
Mladost, \u0161tudij in trenerski poklic<\/h2>\n\n\n\nKako je potekalo tvoje odra\u0161\u010danje?<\/h3>\n\n\n\n
To obdobje je bilo burno. Kot dijak nisem bil najbolj\u0161i, bil pa sem dober nogometa\u0161 in smu\u010darski skakalec. Skakal sem za kranjski Triglav in pri\u0161el vse do roba \u010dlanske reprezentance. Kar trikrat sem do\u017eivel pretres mo\u017eganov. Vse bolj kriti\u010den odnos do takratne dru\u017ebe mi je prina\u0161al hude notranje boje. Padel sem v \u010drno luknjo, danes bi temu rekli depresija. Postal sem apati\u010den, nesposoben brati, se u\u010diti in tudi skakati. V drugem polletju zadnjega letnika gimnazije sem bil neocenjen. Do je\u00adseni sem si nekako opomogel in uspe\u0161no zaklju\u010dil gimnazijo. Med novimi so\u0161olci je bila tudi moja sedanja \u017eena, s katero sva skupaj \u017ee 55 let. In spet sem se vrnil na skakalnico in si potrgal sprednje kri\u017ene kolenske vezi. Okreval sem brez medicinske pomo\u010di in v pol leta uspe\u0161no zaklju\u010dil prvi letnik Fakultete za \u0161port. Kon\u010dno sem prenehal skakati.<\/p>\n\n\n\n
Kaj te je napeljalo na \u0161tudij \u0161porta?<\/h3>\n\n\n\n
\u0161tudij \u0161porta je bil logi\u010dna izbira, saj sem bil prepri\u010dan, da sem poklican v trenerski poklic. \u017de kot \u0161tudent sem delal z mladimi. Za drobi\u017e sem to delo opravljal z velikim navdu\u0161enjem. V \u0161oli sem bil zaposlen kot u\u010ditelj telesne vzgoje, honorarno pa sem delal kot trener Triglava in pozneje Kri\u017e (danes SSK Tr\u017ei\u010d). V tistem \u010dasu sem s svojimi fanti (od 14 do 18 let) zgradil prvo 50-metrsko plasti\u010dno skakalnico, v Kri\u017eah pa sem ta podvig ponovil \u0161e z mlaj\u0161imi z gradnjo 25-metrske skakalnice. V Kranju sem za nagrado dobil \u010develj. V tem \u010dasu so se mi tudi za\u00ad\u010dele pojavljati neznosne bole\u010dine v delih hrbtenice. Delo profesionalnega trenerja sem opravljal le v sezoni 79\/80 v Kranju, od koder pa sem zbe\u017eal.<\/p>\n\n\n\n
Je bilo tvoje poklicno \u017eivljenje vedno povezano s \u0161portom in mladimi?<\/h3>\n\n\n\n
Ne. Po letu 1989, ko je v prometni nesre\u010di umrl sin An\u017ee, v mojem drugem \u017eivljenju, se je moje \u017eivljenje obrnilo na glavo, za\u010delo se je novo, Bogu v\u0161e\u010dno poslanstvo. Nekaj \u010dasa me je \u0161e vleklo na stara pota, vedno bolj pa sem \u010dutil, da ho\u010dem in morem pomagati ljudem. Iztekel se je \u010das u\u010diteljskega in tre\u00adnerskega dela.<\/p>\n\n\n\n
U\u010denje vedno poteka v obe smeri. \u010cesa vse so te mladi ne\u00advede nau\u010dili?<\/h3>\n\n\n\n
Mladi so me nau\u010dili, da se na silo ne da ni\u010d dose\u010di. \u010ce \u010dutijo, da jih ima\u0161 rad, ti bodo sledili sami od sebe.<\/p>\n\n\n\n
Iznajdba smrekovega mazila<\/h2>\n\n\n\nIn kje vmes se je potem porodila zgodba s smrekovim mazi\u00adlom?<\/h3>\n\n\n\n
Zgodba je zanimiva. Za\u010dela se je v \u0161oli. Z dijaki sem igral ko\u0161arko in pri odbiti \u017eogi sva z Iztokom \u010copom vsak s svoje strani udarila po \u017eogi. Pri tem sem si izpahnil prst. U\u010dinke smrekove smole sem poznal, ker je z njo zdravila stara Pre\u017ela v Lescah. Pri moji po\u0161kodbi je bila ta smola te\u017eko uporabna, zato sem posku\u0161al sam narediti nekaj, kar ne bo \u010drno in lepljivo. Zasli\u0161al sem glas: Pojdi po smolo, dodaj to in to, skuhaj, precedi …<\/p>\n\n\n\n
Na poti domov me je nagovorila soseda, \u0161ivilja, ki so jo zelo bolela kolena. \u00bbIvo, mi bo\u0161 dal malo, ko bo gotova?\u00ab \u00bbBom,\u00ab sem odvrnil in dr\u017eal besedo. V 14 dneh je njena hoja postala lahka in pro\u017ena. Glas o tem je \u0161el naokrog in brez ponujanja ali reklame sem po slabem letu mazilo prodajal na domu, po zeli\u0161\u010dnih lekarnah in ga po\u0161iljal po po\u0161ti po vsej Sloveniji in biv\u0161i Jugoslaviji. Leto in pol sem potreboval, da sem z mazilom zaslu\u017eil ve\u010d kot u\u010ditelj, ostal doma, odprl s. p., in tako sem na trgu \u017ee 34 let, brez centa, vlo\u017eenega v reklamo. \u010ce to ni \u010dude\u017e?<\/p>\n\n\n\n